forum.MMA.si

9. Kdaj pričeti nazivati inštruktorja z nazivom: Sensei?


Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je moj strokovni naziv: doshu, ki bi še najbolj ustrezal terminu: inštruktor, kar sem v enem izmed svojih predhodnih prispevkov že omenil. Osebno sem še zelo daleč od naziva kyoshi, ki velja za prvi uradni naziv za učitelja. Koryu Budo pozna tri uradne nazive za učitelja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: kyoshi, renshi in najvišji hanshi. Medtem ko sta naziva: Sensei in O Sensei častna naziva, katera nek posameznik lahko po lastni izbiri in presoji podari tistemu, ki ga poučuje Koryu Budo, v znak njegovega spoštovanja. A nihče bodisi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi ne more od nobenega svojega učenca zahtevati ali pričakovati, da ga naziva z nazivom Sensei ali O Sensei,  kakor se tudi na drugi strani nihče ne more samooklicati za Sensei - a ali O Sensei - a. Sleherni učenec ali budoka sam osebno presoja kdaj, če sploh kdaj, bo svojega doshu - ja, kyoshi - ja, renshi - ja ali hanshi - ja pričel nazivati z enim od častnih nazivov za učitelja. Učenec lahko prične nazivati svojega inštruktorja z nazivom Sensei, šele ko se inštruktor dokazal njemu osebno. Zaradi česar načeloma v Koryu Budo - u nihče ne želi, da bi mu kdorkoli podarjal tako visok častni naziv preden se mu je lahko osebno dokazal kot zanj primeren učitelj, za kar je načeloma potrebno kar nekaj časa. Po drugi strani pa Koryu Budo nikoli ni polagal veliko pozornosti na to kako bi morali učenci nazivati svojega inštruktorja ali učitelja. Seveda obstaja znotraj same stroke Koryu Budo - a striktna hiearhija in točno določeni protokoli obnašanja, a tovrstne tradicije in izročila niso pomembna za učenca ali budoka - o. Iz tega razloga inštruktorji najraje vidimo, da se nas naziva z našim osebnim imenom ali preprosto le kot inštruktor ali v kolikor pač nek posamezni učenec vztraja po našem strokovnem nazivu.

Tokrat se ne nameravam spuščati v podrobnejšo obravnavo pomena naziva Sensei in bom o le tej spregovoril v kakšnem od svojih nadaljnjih prispevkov, v kolikor bo kdo izrazil željo, da bi želel izvedeti o tem malo več. Bi pa želel le še omeniti, da osebno nisem ravno naklonjen temu, da bi me kdorkoli nazival z nazivom učitelj preprosto iz razloga, ker bi me s tem izenačil z ostalimi, ki so si ta naziv že zaslužili in so storili veliko več za Koryu Budo kakor sem jaz.



10. Ali je meditacija ločena od Koryu Budo - a?


Kar se zadeva meditacije bi vam želel sporočiti, da na daljnem vzhodu meditacija vse do njenega prihoda v zahodni svet v drugi polovici 20. stoletja nikoli ni bila ločena veda, temveč zgolj orodje katerega so razvijale in uporabljale mnoge tradicionalne vzhodnjaške vede od tradicionalne kitajske medicine, budizma, taoizma pa vse do tradicionalnih borilnih veščin. Seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da naša zahodna družba še vedno zelo malo ve o tradicionalnih vzhodnjaških vedah, med katerimi sodi Koryu Budo med najmanj poznane. A kot sem že omenil se je v zadnjih dobrih desetih letih tudi Koryu Budo pričel postopoma odpirati širši zahodni javnosti, in s časoma bo precej pretresel in spremenil trenutne zahodne predstave o borilnih veščinah. Bi pa na tem mestu želel poudariti, da Koryu Budo ni v nobenem pogledu bolj odprt na Japonskem kot je v Evropi ter da so njegova učenja in tradicije enako težko razumljive tako današnjemu Japoncu kot tudi Slovencu. To da je Koryu Budo lažje razumljiv vzhodnjakom kot zahodnjakom je zgolj le še eden izmed napačnih novodobnih mitov, katerih je svet borilnih veščin na splošno, prepoln. In prav želja, da se prične postopoma razbijati napačne predstave in novodobne mite o borilnih veščinah na splošno je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj je Koryu Budo pričel postopoma odpirati svoja vrata javnosti, ki so bila tekom zgodovine načeloma popolnoma zaprta za širšo javnost.



11. Zakaj Koryu Budo ne dovoljuje ogledov posameznih treningov?


Javnost se mora zavedati, da Koryu Budo ne deluje po principu privabljanja novih članov zgolj zaradi potreb poslovanja kot nekatere moderne smeri novodobnih borilnih sistemov ali borilnih veščin, katere svojim novim članom obljubljajo znanje samoobrambe v treh ali šestih mesecih ali osvojitev takšnih ali drugačnih mističnih učenj daljnega vzhoda v treh lahkih korakih. Tovrstno obnašanje nekaterih šol novodobnih borilnih sistemov ali borilnih športov edino meče negativno podobo na borilne veščine na splošno, čeprav je njihov pristop za marsikaterega zahodnjaka nadvse privlačen. Na drugi strani pa Koryu Budo išče le tiste posameznice in posameznike, kateri so se pripravljeni posvetiti resnemu preučevanju borilnih veščin. Nobena šola Koryu Budo - a ne bo nikoli dovolila novim bodočim članom, da si ogledajo kakšnega od njihovih treningov iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo Koryu Budo ni namenjen razkazovanju širši laični javnosti, katerega prakticirajo borilni športi in določeni novodobni borilni sistemi ter kateri pogosto ne služijo ničemur drugemu kot zgolj zabavanju občinstva. Budo ni nikoli bil namenjen zabavanju ljudskih množic, temveč izključno za resno in temeljito preučevanje najtemnejše plati človeške narave. Kot drugo pa je sleherna oseba, ki bi zgolj opazovala trening, znotraj Koryu Budo - a tretirana kot nepotrebna motnja vseh tistih, ki izvajajo posamezni trening. Treningi Koryu Budo - a so vedno nadvse zahtevni tako na telesnem kot tudi na umskem področju in zahtevajo od svojih učencev popolno koncentracijo, zaradi česar inštruktorji poizkušamo izločiti vse nepotrebne motnje iz vadbenega prostora in posledično tudi ne dovolimo ogledov treningov. A v zameno vedno omogočamo vsem novim bodočim članom t.i.: spoznavni ali predstavitveni trening. Na katerem seveda pričakujemo od vseh, ki pridejo na predstavitveni trening, da ne bodo le v vlogi opazovalcev, temveč da se tudi sami aktivno udeležijo treninga. Znotraj sveta Koryu Budo - a imajo pravico in privilegij do ogleda posameznega treninga izključno inštruktorji in učitelji drugih šol Koryu Budo - a, v kolikor so seveda povabljeni. V kolikor se povabi tudi učence neke druge šole Koryu Budo - a, se le ti prav tako aktivno udeležijo treninga gostujoče šole z njenimi učenci.



12. Kako lahko začetnik prepozna zanj pravega inštruktorja ali učitelja Koryu Budo - a? Kaj sploh pomeni pravi učitelj?


Obstaja kar nekaj splošnih parametrov kako lahko nekdo prepozna ali ima njegov inštruktor resnično znanje ene izmed smeri Koryu Budo - a. A večina parametrov po katerih nas je moč prepoznati in ločevati od inštruktorjev ostalih borilnih sistemov in borilnih športov zahteva določeno predznanje. V tokratnem prispevku se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike in bom iz tega razloga podal zgolj najbolj splošno obliko odgovora. V kolikor pa bi želeli izvedeti karkoli bolj podrobnega iz tega področja pa me le vprašajte.


Najbolj splošni parametri na osnovi katerih je moč prepoznati ali posamezni inštruktor pripada določeni smeri Koryu Budo -a so:


1. Inštruktor katerekoli smeri Koryu Budo - a se vam bo vedno predstavil z njegovim strokovnim nazivom doshu ali zgolj kot instruktor.

2. Vedno vam bo obrazložil zakaj ne želi, da ga nazivate s častnim nazivom: Sensei, dokler ne boste vi osebno ocenili, da si ga zasluži.

3. V opisu njegove šole bo vedno prvo navedel ime posameznih ryuha (ryuha: šola / e) in šele nato ime posameznih smeri Koryu Budo - a, katere poučuje. Na primer: Niten Ichi - ryu Kenjutsu, kjer je Niten Ichi - ryu ime šole, medtem ko je Kenjutsu ime smeri Koryu Budo - a. Izjema bodo le določene smeri, v  katerih stroka Koryu Budo - a iz takšnih ali drugačnih strokovnih razlogov ne priznava obstoja specifičnih šol znotraj določene smeri, na primer: Uchinadi Te (tradicionalni karate).

4. Vedno bo poučeval Koryu Budo na osnovi poučevanja principov in nikoli na osnovi poučevanja tehnik.

5. V njegovem dojo - u (vadbenem prostoru) ne boste nikoli opazili nikakršnih njegovih osebnih priznanj, najrazličnejših potrdil ali certifikatov; katere vam tudi ne bo nikoli pokazal, v kolikor bi ga to vprašali. Namreč v svetu Koryu Budo - a velja za skrajno nespoštljivo, v kolikor nekdo z nižjim rangom želi videti od nekoga z višjim potrdila ali certifikate o njegovi strokovni izobrazbi. Zakaj je temu tako lahko spregovorim malo obširneje v enem izmed svojih nadaljnjih prispevkov.

6. Inštruktor bo vedno vodil posamezni trening v sproščenem in resnem vzdušju. V nobeni izmed šol Koryu Budo - a ne boste na primer opazili, da se člani na začetku treninga postavijo v vrsto, prav tako se tudi ne priklanjajo drug drugemu vsaj toliko časa ne, dokler v celoti ne razumejo koncept: Rei - a,  člani tekom treninga prosto zastavljajo vprašanja, v kolikor seveda inštruktor ne razlaga nove snovi, itd.

7. Inštruktor načeloma spodbuja svoje člane, da postavljajo najrazličnejša vprašanja povezana z Budo - m seveda, jih seznani tudi s pogledi in razumevanji določenih aspektov Budo - a ostalih šol in smeri Koryu Budo - a, s katerimi se osebno ne strinja. S čimer želi doseči, da svojim članom ponudi čim širši pogled na Budo, saj ima njegova lojalnost Budo - u prednost pred njegovo lojalnostjo do posamezne šole in smeri Koryu Budo - a.

8. Vsak inštruktor Koryu Budo - a bo vedno imel zelo široko znanje tako iz tehnične kot tudi iz "teoretične" ravni iz področja posemezne šole in smeri Koryu Budo -a, katero poučuje,  in Budo - a na splošno, kar je posledica njegovega dolgoletnega spoznavanja in preučevanja Budo - a. Načeloma nek posameznik postane doshu po 20 letih podrobnega spoznavanja in preučevanja Budo- a. Proces, v katerem nek posameznik doseže naziv: doshu bi lahko še najlažje primerjali s procesom, v katerem nek posameznik preko osnovne in srednje šole ter fakultete uspešno zaključi podiplomski študij, čeprav se oba procesa izobraževanja med seboj nadvse razlikujeta.

9. Noben inštruktor Koryu Budo - a ne bo prakticiral sistema kyu - jev (posamezni pasovi različnih barv do črnega pasu) ter bo priznaval le sistem dan - ov (mojstrski izpiti, katere simbolizira črni pas).

10. Nobeni inštruktor Koryu Budo - a ne bo nikoli poučeval večje skupine od približno 20 posameznikov na posameznem treningu, saj celotno poučevanje Budo - a poteka na pol individualni ravni.

11. Potem pa so tu še seveda "tehnični" aspekti, o katerih pa ne nameravam spregovoriti, ker je nesmiselno razlagati laični skupnosti kako nas lahko prepozna na "tehnični" ravni oz. na osnovi tega kakšne tehnike poučujemo in kako le - te izvajamo. Tovrstne informacije so namenjene posameznikom, ki se že resno ukvarjajo z eno izmed smeri Koryu Budo - a.


Kar pa se zadeva vašega vprašanja kaj sploh pomeni pravi učitelj bi vam želel sporočiti, da tovrstno vprašanje posega v samo bistvo Budo - a in je nanj nadvse težko na kratko odgovoriti nekomu, ki ne pozna sveta Koryu Budo - a. A v kolikor vam na kratko odgovorim, to vprašanje posega prav v razmerje med Deshi (učenec)in Sensei (učitelj). Sleherni inštruktor Koryu Budo - a, ki ustanovi svojo šolo ima slej kot prej večje ali manjše število članov, katero navadno variira nekje med 20 in 100 člani. A navadno bo le približno deset do dvajset odstotkov članov posamezne šole prejelo naziv Deshi, nekje po 2  letih njihovega preučevanja Budo -a, medtem ko bo večina članov neke šole še naprej obravnavana zgolj kot člani.


A kaj sploh pomeni, da nek posamezni član postane učenec? Tako kot se mora sleherni doshu dokazati vsakemu članu njegove šole posebaj, da si zasluži naziv Sensei, se mora tudi sleherni član dokazati doshu - ju, da si zasluži naziv Deshi in z njim povezane privilegije. V kolikor je doshu strikten pri sledenju tradicijam Koryu Budo - a in odkloni pravico, da bi ga katerikoli izmed članov njegove šole predčasno pričel nazivati z nazivom Sensei, se načeloma proces vzpostavljanja razmerja Deshi - Sensei odvije spontano. Načeloma, ko nek posamezni član, ki je ustrezno pripravljen in usposobljen prične upravičeno nazivati svojega inštruktorja z nazivom Sensei in doshu sprejme njegov izkaz spoštovanja s tem, da članu izkaže Rei, ko ga le ta prvič upravičeno pokliče kot Sensei - a (častni naziv za učitelja); je s tem priznal dotičnega člana za svojega Deshi - a (častni naziv za učenca), s čimer sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Zelo pogostokrat se ta proces odvije na neverbalni ravni, kar je nadvse težko obrazložiti z besedami. Deshi in Sensei preprosto na takšen ali drugačen način začutita kdaj sta vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Ko član prizna svojega doshu - ja za njegovega Sensei - a ter ko Sensei prizna svojega člana za svojega Deshi - a, prične Sensei postopoma seznanjati svojega učenca z določenimi znanji, ki ležijo onkraj posameznih prvih t.i.: "the wall of silence", katerih je svet Budo - a prepoln. Šele, ko sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei, se posameznega člana lahko prične nazivati z nazivom: budoka (tisti,ki sledi Budo - u) ter se ga začne seznanjati z globljimi znanji in učenji Budo- a na vseh treh aspektih tako na somatski, mentalni kot tudi na duhovni ravni, katera niso namenjena poučevanju širših ljudskih mas. Po določenem času, v kolikor se seveda Deshi dokaže za vrednega svojemu Sensei - ju lahko Sensei prizna Deshi - ju naziv Uchi - deshi (privilegiranega učenca), in v kolikor Deshi sprejme ta naziv sta bivši doshu in član vzpostavila razmerje: Uchi -deshi - Sensei, katero predstavlja enega izmed temeljev na katerih stojijo tradicije Koryu Budo - a. V praksi posamezni Deshi lahko prejme naziv Uchi - deshi nekje po 5 do 10 letih preučevanja Budo -a, odvisno pač od posameznika. Ko posameznik doseže stopnjo Uchi - deshi se prične seznanjati z znanji in učenji, katera ležijo onkraj še globjih t.i.: "the wall of silence". V praksi ima posamezni Sensei od enega od največ deset Uchi -deshi - jev, na katere postopoma prenese celotno njegovo znanje Budo - a.


Stroka Koryu Budo - a širši javnosti dandanes ne prikriva več obstoja znanj in učenj, ki ležijo onkraj določenih t.i. : "the wall of silence" in o nekaterih je pripravljena v določeni majhni meri celo odprto spregovoriti na splošni ravni in v omejenem obsegu seveda. A seznanjenje s tovrstnimi znanji in učenji je še vedno in bo tudi v bodoče ostalo rezervirano izključno za Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu -je, zaradi specifične narave tovrstnih znanj in učenj. Razlog zakaj se je stroka Koryu Budo - a sploh odločila prvič v celotni zgodovini obstoja Koryu Budo - a odprto spregovoriti o tovrstnih znanjih in učenjih, kamor sodijo naprimer: kyusho - jutsu (umetnost napadanja na vitalne predele in vitalne točke) ali kuji - kiri (uporaba specifičnih gest v borbi), je zgolj ta da želi seznaniti širšo javnost, da obstajajo za določenimi novodobnimi miti stvarna in aplikativna znanja in učenja in ne neke neotipljive orientalske mistične tehnike, ki bi se jih bilo moč naučiti pri kakšnemu od enigmatičnih orientalskih mojstrov borilnih veščin na kakšni samotni gori. Tovrstne novodobne mite marsikateri posameznik brez sleherne ustrezne strokovne izobrazbe ali znanja s pridom uporablja za povečanje njegovih mesečnih finančnih prilivov, ko na primer svojim članom obljublja, da jih je sposoben naučiti kako fizično onesposobiti nasprotnika brez slehernega fizičnega dotika, pri čemer seveda največkrat uporablja določene nadvse preproste naravne zakonitosti, o katerih pa seveda njegovim članom nikoli ne pove ničesar oprijemljivega. Prav zaradi izrazitega porasta števila tovrstnih posameznikov v zadnjih tridesetih letih se je stroka Koryu Budo - a odločila, da bo prvič v zgodovini odprto spregovorila o tovrstnih znanjih in učenjih. Pri čemer pa je še vedno obdržala privilegij, da bo s tovrstnimi znanji in učenji dejansko seznanila še naprej izključno le Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu - je.


A če naredim kratek povzetek sistem izobraževanja Koryu Budo - a pozna naslednje stopnje :


1. Začetniki, ki se nadaljnje delijo na zgolj začetnike in kohai - e (častni naziv za začetnika, katerega lahko nek začetnik doseže v približno enem letu), čeprav se v praksi najpogosteje uporablja naziv: kohai za vse začetnike.

2. Deshi, katerega se v praksi najpogosteje naziva z nazivom: budoka. Deshi še vedno sodi med kohai - je.

3. Uchi - deshi, ki lahko postopoma dosežejo naziv sempai (inštruktor, ki lahko poučuje določena znanja in učenja Budo - a kohai - jem znotraj posamezne šole pod nadzorom doshu - ja).


Katerim nato sledi naziv: doshu (kvalificirani inštruktor). Ko posameznik doseže naziv doshu - ja lahko ustanovi svojo lastno šolo ter prične samostojno poučevati znanja in učenja Budo - a. Šele, ko posameznik doseže naziv: doshu se lahko prične potegovati za uradne mojstrske nazive: kyoshi, renshi in hanshi. V grobem so pogoji za slednje naslednji:


- doshu : dosežen vsaj četrti ali peti dan v vsaj eni izmed šol Koryu Budo - a ter minimalno 20 do 25 let spoznavanja in preučevanja Budo - a.

- kyoshi : vsaj 10 do 15 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih člankov v strokovnih publikacijah ali izdaja vsaj enega lastnega strokovnega dela (knjige).

- renshi : vsaj 15 do 25 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih del.

- hanshi : strokovno priznanje, da je nekdo ustanovil svojo lastno ryuha Koryu Budo - a, katero mora potrdi Dai Nippon Butoku Kai.



13. Ali inštruktor uči ali zgolj kaže pot na osnovi lastnega vzgleda?


Kar se zadeva vašega vprašanja ali učim ali kažem pot na osnovi lastnega vzgleda je moj odgovor sledeč. Noben doshu ali učitelj ne more kogarkoli učiti Budo - a, saj ne v takšnem kontekstu, kakor na zahodu razumemo koncept poučevanja. Na zahodu razumemo proces poučevanja kot linearen proces z jasno opredeljenimi in razdeljenimi funkcijami posameznikov, ki so vključeni v ta proces. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja se učenec prvo seznani in nauči črko A, nato B, C in tako naprej vse do Ž. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja sta vlogi učitelja in učenca strogo ločeni. Učitelj je tisti, ki poučuje in učenec je tisti se uči. Avtoriteta učitelja je v vseh aspektih absolutna in učenec je ne sme izzvati, s kakršnimkoli drugačnim razumevanjem določenega znanja od tistega, ki je v naprej določen in splošno sprejet. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja učenec nikoli ne more niti ne sme učiti učitelja. Medtem ko na drugi strani Budo razume proces poučevanja kot nelinearen proces, v katerem vloge udeleženih niso jasno opredeljene in razdeljene. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo lahko učitelj učenca prvo seznani in nauči črko F, nato R nato se vrne nazaj na M, nakar ga seznani z P, E, O ter tako naprej vse nazaj do črke A. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo sta vlogi učitelja in učenca medsebojno prepleteni, se medsebojno dopolnjujeta in nadgrajujeta ter prva prehaja v drugo in obratno. Učitelj poučuje in se uči od učenca, prav tako kakor se tudi učenec istočasno uči od njega ter ga tudi poučuje. Učenec ima pravico izzvati sleherno učiteljevo razlago določenega znanja ali učenja z njegovo lastno razlago; medtem ko na drugi strani učitelj spodbuja učenca, da izzove sleherno njegovo razlago določenega znanja ali učenja. V kolikor le na kratko spregovorim o najpomembnejših razlikah med zahodnim konceptom poučevanja in konceptom poučevanja kot ga razume Budo. Iz tega razloga lahko doshu  svojemu članu zgolj pokaže Pot na osnovi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bo slednjega vodila k spoznavanju znanj in učenj Budo - a. Kar pa seveda zopet ne pomeni, da doshu ne bo svojemu članu predal določena znanja in učenja, katera je on sam osvojil.

Na tem mestu bi želel še omeniti najpomembnejšo razliko med obema konceptoma poučevanja. Na zahodu jemljemo kot samoumevno, da se vsakdo zna učiti in naš način poučevanja temelji na podajanju enega niza novih informacij za drugim ter od učenca se pričakuje, da bo sam od sebe ugotovil kako naj te informacije najbolje uporabi v vsakodnevnem življenju. Medtem ko na drugi strani Budo jemlje kot samoumevno, da se mora učenca prvo naučiti na podzavestni ravni kako se naj sploh uči. Učencu učitelj podaja nove informacije na subjektivni in selektivni ravni, po sistemu katere informacije učenec v specifičnem času in okolju dejansko potrebuje in ne po sistemu, katere informacije bi učenec osebno želel pridobiti. Predvsem pa učitelj polaga bistven poudarek na to, da učencu pokaže Pot kako naj najbolje uporabi določene informacije v njegovem vsakodnevnem življenju na njegovi ozaveščeni podzavestni ravni. V kolikor grem s primerjavo obeh konceptov poučevanja še malce dlje bi lahko dejal, da zahodni sistem poučevanja temelji izključno na razvijanju učenčevega razuma in logike; pri čemer pa učenca vodi stran od njegove podzavesti, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence (v kolikor uporabim zahodne termine, ki so še najbližji približek njihovim ekvivalentom v sistemu poučevanja na katerem temelji Budo). Medtem ko na drugi strani sistem poučevanja, katerega uporablja Budo temelji na razvijanju učenčeve ozaveščene Zavesti v polnem pomenu besede, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence ter ga želi osvoboditi spon, katere mu nalagata njegov razum in logika. Pri čemer pa ne zanemarja učenčevega razuma in logike, a ju želi razvijati le znotraj intervala, v katerem sta slednji v harmoničnem ravnovesju z učenčevo ozaveščeno Zavestjo v polnem pomenu besede, intuitivnim razmišljanjem in somatsko inteligenco.



14. Zakaj nekoga udariti le zato, ker je postavil "neumno" vprašanje? Mar ne velja rek: "Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori"?


Rek: "Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori.", predstavlja tipično zahodnjaško miselnost in je kot takšen nadvse tuj konceptom Budo - a. Najbližji ekvivalent omenjenemu reku v Budo - u se glasi: "Ne postavljaj vprašanj, katerih odgovorov tvoj Um še ni pripravljen doumeti." Na tem mestu bi želel omeniti, da v kolikor se v posameznih strokovnih delih iz področja Budo - a  beseda um piše z veliko začetnico le ta vedno vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: Zavest, medtem ko v kolikor se piše z malo začetnico vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: razum in ego. Kot lahko vidite se tudi tukaj tako kot povsod drugje zahodni koncept poučevanja in koncept poučevanja kot ga razume Budo nadvse razlikujeta med seboj.

Moram reči, da sem pričakoval, da ne boste razumeli pomena poučevanja preko bolečine. V končni fazi le malokdo, ki se ne ukvarja z resnim preučevanjem Budo - a razume resnični pomen poučevanja preko bolečine in tudi mnogi, ki so šele na začetku njihovega preučevanja Budo - a zelo slabo razumejo pomen tovrstnega načina poučevanja, kateri predstavlja enega izmed osnovnih temeljev poučevanja Budo - a. V kolikor vam želim vsaj malce predstaviti ta koncept vam moram prvo predstaviti sam koncept bolečine, kot ga razume in uči Budo. Večina ljudi razume bolečino izključno kot nekaj slabega in se ji želi na vsak način izogniti pa naj gre bodisi za telesno bodisi za mentalno bodisi za psiho - somatsko bolečino ter ko jo doživijo jo želijo čim hitreje pozabiti. A Budo nas uči, da bolečina ni nekaj slabega, nekaj kar bi nam želelo škodovati, nekaj pred čemer bi morali bežati in česar bi se morali bati. Ne. Budo nas uči, da je bolečina pozitivna. Bolečina ne glede na to kako se manifestira v danem trenutku je del naše prirojene obrambe pred določenimi škodljivimi zunanjimi in notranjimi dejavniki. Bolečina je naša oblika reagiranja na slednje dejavnike, ki nas v trenutku sedanjosti opozori, da smo izpostavljeni takšnim ali drugačnim za nas škodljivim dejavnikom. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije, s katero naša Zavest preko naše somatske inteligence in intuitivne inteligence komunicira z našim razumom in egom, zaradi česar jo je potrebno nadvse podrobno preučevati, v kolikor resnično želimo spoznati Kdo in Kaj resnično smo.

Problem pri poučevanju preko bolečine ne leži v bolečini sami, temveč v namernem prizadejanju bolečine nekomu drugemu. Zahodna družba razume bolečino izključno kot nekaj negativnega in posledično razume namerno prizadejanje bolečine pri nekomu drugemu izključno kot nekaj izrazito negativnega in ponižujočega. V končni fazi na zahodu namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu opravičujemo edino kot skrajno obliko kaznovanja in posledično sleherno namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu razumemo izključno kot obliko kaznovanja. A kot sem že spregovoril v svojem prejšnjem odstavku Budo ne razume bolečino kot nekaj negativnega, prav nasprotno razume jo kot nekaj pozitivnega. A na drugi strani nas Budo tudi uči, da prizadeti nekoga drugega pomeni v resnici prizadeti samega sebe ter da je tovrstno dejanje nedopustno in neoprostljivo, v kolikor ni bilo storjeno izključno zaradi potrebe, da smo lahko obvarovali samega sebe, svojih prepričanj, svojih verovanj ali nekoga, ki se ni bil sposoben braniti. Torej, ali potemtakem sleherni doshu, ki namerno udari svojega učenca s tem krši enega izmed temeljev, kateri dajejo legitimizacijo obstoju Budo - a? Smo se ravnokar srečali z enim od številnih paradoksov Budo - a? Morda. A kot sem že enkrat omenil v enem od svojih prispevkov se na svojem preučevanju Budo - a srečujemo z najrazličnejšimi paradoksi izključno zaradi naše lastne nevednosti. In ena izmed temeljna dolžnost vseh doshu (Varuhov Poti) je, da prenašamo znanje na nove generacije. Zaradi, česar bi vam želel na kratko odgovoriti na paradoks, s katerim smo se ravnokar srečali.

Doshu s tem, namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot ne krši nobenega izmed temeljev ali principov Budo - a, nasprotno s tem deluje v skladu z vsemi izročili, principi in temelji Budo - a. Doshu se še predobro zaveda, da je s tem, ko je namerno udaril svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot, v resnici udaril samega sebe. S tem preprostim dejanjem je doshu na simbolni ravni prevzel nase učenčevo krivdo za njegovo neupravičeno in neoprostljivo nevednost. Na tem mestu bi želel izpostaviti, da tako v skladu s prepričanji Budo - a kot tudi z budizmom velja nevednost za nekaj, kar bi v krščanstvu ustrezal termin: izvirni greh. Naša nevednost je izvor vsega našega trpljenja in edina pot iz našega trpljenja vodi preko bolečine. Bolečina človeka očiščuje in prečiščuje. Bolečina školjke je tista, ki transformira zrno peska v biser. In tako kot školjka želi preko svoje bolečine transformirati zrno peska v biser, želi tudi doshu preko bolečine transformirati svojega učenca in mu s tem, ko deli bolečino z njim pokazati Pot, ki ga bo vodila iz teme nevednosti proti razsvetljenju. Razsvetljenje se vedno rodi iz bolečine, ki jo povzroča tema nevednosti. In tako kot se ne da govoriti ali naučiti bolečine pač pa jo je potrebno izkusiti tukaj in sedaj, se tudi razsvetljenja ne da naučiti pač pa ga je moč le izkusiti v trenutku sedanjosti tukaj in sedaj.

V zaključku bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Budo zelo podrobno obravnava pomen bolečine in način poučevanja preko bolečine, kateri ni moč dejansko obrazložiti v dveh kratkih odstavkih. Ne glede na to koliko del iz tega področja Budo - a preberemo in poizkusimo razumeti ne bomo tega področja Budo - a nikoli doumeli, v kolikor ne bomo ga ne bomo izkusili in doživeli. Zavedati se moramo, da celotno poučevanje Budo - a temelji na posameznikovi izkušnji. Znotraj stroke Koryu Budo - a velja rek: "Kar nisi izkusil ne boš nikoli doumel."



15. Ne verjemam, da ne obstaja dokončni odgovor na vprašanje: "Kdo in Kaj resnično smo?". Ali ste vi že doživeli razsvetljenje?


Priznam, da sem pričakoval, da ne boste želeli verjeti, da ni dokončnega odgovora na vprašanje: Kdo in Kaj resnično smo? Da bi sprejeli to preprosto dejstvo se morate prvo osvoboditi spon vašega razuma in logike oz. deterministično - absolutističnega načina razmišljanja. Vaša vera, da nekje tam zunaj obstaja dokončni odgovor na to vprašanje je zgolj še ena izmed neštetih oblik vašega deterministično - absolutističnega načina razmišljanja oz. vaše želje po iskanju nečesa dokončnega, absolutnega v našem nenehno spreminjajočem stvarstvu. Vedite, da je naš strah pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim eden izmed naših največjih strahov. Verjemite mi, da dokler ne boste osebno sprejeli dejstva, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni, ne boste nikoli povsem zadovoljni ali potešeni z nobenim odgovorom, ki ga boste ali ki bi ga prejeli na to vprašanje. Vedno znova boste želeli izvedeti več in več. Edini izhod iz tega začaranega kroga leži le v tem, da se preprosto sprijaznite s tem, da ni dokončnega odgovora na to vprašanje. A v kolikor bi se želeli sprijazniti s tem dejstvom morate prvo doživeti razsvetljenje. Tako Budo kot tudi budizem in taoizem poznajo dve osnovni obliki razsvetljenja, in sicer: kensho (uvid v bistvo določene stvari, pojma, principa ali zakonitosti - katerega bi lahko do določene mere primerjali z zahodnim konceptom: spoznanja) in satori (razsvetljenje). Na tem mestu bi želel izpostaviti, da ne gre enačiti satori - ja s Satori - jem. Namreč, v kolikor satori pišemo z malo začetnico ta vedno predstavlja naše osebno razsvetljenje o nečem, medtem ko v kolikor pišemo satori z veliko začetnico ta vedno predstavlja razsvetljenje, katero človeka transformira v Budo (Razsvetljeno bitje) in sleherni človek ima v sebi potencial, da postane Buda. V kolikor ste me spraševali ali sem že doživel kensho ali satori je moj odgovor pritrdilen. Da, tako kot vi in vsi ostali ljudje sem tudi jaz doživel kensho in satori in ne le enega. A v kolikor ste morda pričakovali, da sem že doživel Satori vas moram žal razočarati. Na vašo žalost in na mojo srečo sem še vedno le človek tako kot vi in že zelo dolgo časa več niti več ne iščem Satori - ja, na osnovi katerega bi upal, da bi lahko nekoč postal Buda. 



16. Kako Budo razlaga človeški strah pred smrtjo?


Človeški strah pred smrtjo je zgolj le še ena oblika človeškega strahu pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim, in vse dokler se človek ne sprijazni s smrtjo, lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare ne bo nikoli povsem harmoniziran. Budo je zgolj ena izmed dveh možnih Poti, ki omogočajo človeku, da se sprijazni z lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare. Druga Pot ki to omogoča človek je Pot, katero učita budizem in taoizem. A dejansko tako Budo kot tudi budizem in taoizem obravnavajo eno in isto Pot, razlika je zgolj v njihovih pristopih in namenih, katere želijo doseči. Ni zaman, da tako znotraj sveta Budo - a kot tudi v budizmu in taoizmu velja rek: "Razsvetljenje je mala smrt, in šele ko umremo pričnemo resnično živeti."



17. Ali ni nemogoče doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, v katerem je zavest okolja premajhna? Za to bi bil potreben dvig skupne zavesti. Se pa strinjam, da je možen umik zavesti v druga stanja.


V nobenem od svojih prispevkov nisem omenil, da je lahko doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, kakor bi vam povsem enako zagotovil katerikoli drugi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi Koryu Budo - a. A to še ne pomeni, da tega ne moremo doseči. Daleč od tega. In vaš argument, da je zavest okolja premajhna nima nobene povezave z resničnim stanjem. Naše okolje je vedno in povsod celostno navzoče, kamorkoli se ozremo. Reka je v vsakem trenutku preprosto le reka in si ne domišlja, da je gora; prav tako kot je na drugi strani gora v slehernem trenutku preprosto le gora in si ne domišlja, da bi bila voda ali karkoli drugega. Tako kot reka tudi gora sledi svojemu bistvu in ga manifestira na makroskopski skali, zaradi česar sta tako reka kot gora v popolni harmoniji tako z okoljem, v katerem se nahajata kot tudi s spremembami, ki se odvijajo v njunem okolju. Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je človeška družba sestavljena iz posameznic in posameznikov, in v kolikor resnično želimo doseči dvig skupne zavesti moramo prvo razširiti svojo, ne pa pričakovati da bo to storila naša družba namesto nas. Tovrstno razmišljanje nas hitro lahko privede do tega, da posameznik ne zna več ločevati njegovimi dolžnostmi do njegove družbe in obratno, kar posledično vodi posameznika le še v dodatno notranje neravnovesje. Prav tako je napačno razmišljanje, ki vodi k t.i.: "umiku zavesti nekam drugam". Večina ljudi nenehno počne prav to, svojo zavest umika nekam drugam. Na delovnem mestu razmišlja o domu in potovanju, doma razmišlja o delu in potovanju ter na potovanju znova razmišlja o delu in domu. Nikoli pa niso z zavestjo povsem in celostno navzoči v bežnem trenutku sedanjosti in pri tistem kar počnejo v danem trenutku.

Na tem mestu bi vam želel omeniti naslednjo zen zgodbo:

Nekoč sta se po enem letu znova srečala učenec in zen mojster, ki se je vrnil iz njegovega potovanja nazaj v samostan ...

Učenec: "Mojster, vas smem vprašati kaj ste počeli na vašem potovanju?"

Mojster: "Hodil, jedel in spal."

Učenec je začudeno pogledal mojstra ter nato dejal: "To sem počel tudi jaz celo leto."

Mojster: "Ne. Nisi. Namreč ti, kadar hodiš razmišljaš o tisoč in eni stvari, kadar ješ razmišljaš o jedi in kadar spiš sanjaš. Medtem ko jaz, kadar hodim le hodim, kadar jem le jem in kadar spim le spim."



18. Kako vemo kaj je dobro in kaj slabo?


Budo se ne ukvarja s tem kaj je dobro in kaj je slabo, temveč s tem kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku. Dobro in slabo sta vedno pogojena z normativi družbe, v kateri živimo na eni strani, kot tudi na drugi strani z našo subjektivno percepcijo stvarnosti, katera je preprežena z našo nevednostjo, iluzijami in zmotnimi prepričanji. Koncept dobrega in slabega izvira iz našega razuma, ega. Medtem ko na drugi strani naš občutek za to kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku izvira tako iz naše Zavesti, naše intuitivne inteligence kot tudi iz naše somatske inteligence - iz samega bistva nas, na katerega zunanje okolje ali naš razum, ego nimajo nikakršnega vpliva. In slediti samemu sebi pomeni prav to da sledimo temu našemu občutku. A preden bi lahko resnično pričeli slediti temu našemu občutku, se moramo prvo naučiti prisluhniti in predvsem razumeti način komunikacije, s katero se ta občutek sporazumeva z našim razumom, egom.



19. Ali je za inštruktorja pomembno, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kakšen način?


Za tistega, ki poučuje Budo ni toliko pomembno to, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kakšen način. Je pa zanj bistvenega pomena, da zna videti kdaj, v kakšnem obsegu ter na kakšen način seznaniti učenca z določenimi znanji, učenji. Znotraj sveta Koryu Budo - a velja nepisano pravilo, ki pravi, da je učenec pripravljen na določeno znanje, kadar postavi vprašanje, ki zahteva tovrstno znanje. Učitelj mora izključno na osnovi danega vprašanja, katerega mu postavi učenec v specifičnemu trenutku, uvideti v kolikšni meri in na kakšen način mu lahko predstavi določeno znanje. Kar vsekakor ni lahka odločitev, katero mora učitelj sprejeti v danem trenutku - tukaj in sedaj. A na drugi strani vloga in dolžnosti tistega, ki poučuje Budo nikoli niso bile lahke, kakor tudi nikoli ni bila lahka Pot, katero je nek učitelj prehodil na njegovem spoznavanju in preučevanju Budo - a. V končni fazi pa le malokdo postane doshu in še manj je tistih, ki postanejo karkoli več v svetu Koryu Budo - a.

24. "Zen budizem je sicer krasen, vendar se njegov duh ni in nikoli ne bo uspel razviti na zahodu."


Zen budizem se je na zahodu prvič predstavil širši javnosti šele v začetku  druge polovice 20. stol., ko je l. 1959 Daisetsu Teitaro Suzuki objavil njegovo delo: Zen and Japanese Culture, s katerim pa je D. T. Suzuki naredil več škode kot koristi predstavljanju zen budizma zahodni javnosti. Pri D. T. Suzuki - ju, katerega številna dela na zahodu še vedno veljajo za obvezno branje vsakogar, ki se želi seznaniti z zen budizmom je potrebno omeniti, da osebno D. T. Suzuki nikoli ni bil praktikant zen budizma in ga je zahodni in domači japonski javnosti predstavljal izključno iz intelektualnega stališča in večina njegovih razlag konceptov in principov zen budizma ter njegovega vpliva na japonsko kulturo so žal nadvse napačna, kakor so tudi posledično napačne večine zahodnih predstav o tem kaj je in kaj ni zen budizem. Upoštevati moramo dejstvo, da dela D. T. Suzuki - ja uživajo ugled izključno na zahodu, medtem ko so na Japonskem nadvse osovražena. Noben Japonec, ki velja za avtoriteto na področju zen budizma se ne bo skliceval ali kakor koli drugače upošteval razlag o zen budizmu, katere je v svojih številnih delih objavljal D. T. Suzuki.

Resna in strokovna dela kompetentnih avtorjev iz področja zen budizma, torej kvalificiranih zen mojstrov, so se prvič na zahodu pojavila šele proti koncu 70 - ih in na začetku 80 - ih let 20. stol., kamor sodijo dela avtorjev kot so: Taisen  Deshimaru, John Daido Loori in Sheng Yen, v kolikor omenim zgolj najbolj najbolj poznane tri avtorje. Dejansko pa je zen budizem v zahodni družbi pognal prve resne korenine šele v 90 - ih letih 20. stol., kar posledično pomeni, da je zen budizem na zahodu dejansko resno prisoten šele zadnjih dvajset let. In v kolikor upoštevamo kako hitro se zen budizem širi, odkar so na zahod pričeli prihajati kvalificirani zen mojstri in menihi, lahko brez večjih težav rečemo, da je zen budizem zgolj v dvajsetih letih dosegel to, kar krščanstvo ni doseglo v prvih 500 letih njegovega prihoda na evropska tla. Pri čemer pa je potrebno tudi upoštevati nadvse zanimivo dejstvo, da se zen budizem skorajda ne širi več v Aziji, temveč je v zadnjih dvajsetih letih prenesel težišče svojega razširitve prav na zahod. Kar posledično pomeni, da je duh zen budizma nadvse vabljiv za zahodnjake ter da se nadvse hitro širi. Zen budizem bi se na zahodu še veliko hitreje širil, v kolikor bi bil centraliziran tako kot so to določene druge oblike budizma, a prav decentraliziranost in pomanjkanje neke centralne avtoritete sta ena izmed zaščitnih znakov zen budizma.



25. Ali niso morda japonske tradicionalne borilne veščine pretirano navezane na njihove tradicije?


Vedite, da so vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, korejske, kitajske, filipinske, indonezijske, indijske ... in celo edina še zadnja preostala zahodna tradicionalna borilna veščina - španska Dextera, izrazito navezana na lastne tradicije, izročila, učenja in znanja. Prav zaradi slednjih se tudi razlikujejo od ostalih borilnih sistemov in borilnih športov, ki z borilnimi veščinami nimajo skupnega ničesar drugega kot zgolj pridevnik: borilni. Raznovrstni novodobni borilni sistemi in borilni športi načeloma niso nič drugega kot zgolj oblike sistematiziranega nasilja in so kot take nadvse primitivne. A glede na to, da večina laične skupnosti niti ne zna razlikovati med tradicionalno borilno večino, borilnim sistemom in borilnim športom niti ni čudno, da vse skupaj mečejo pod eno in isto etiketo - borilnih veščin.



26. "Zdi se mi precej pogumno od vas, da hkrati suvereno napišete seznam tega, kaj učenec dobi s treningom Koryu Budo - a, obenem pa ste mnenja da ničesar ne obljubljate."


Vidim, da vam še vedno dela malce preglavic razumevanje tega, da nihče ki poučuje Koryu Budo članom njegove šole ne obljublja ničesar. Tokrat vam bom poizkusil obrazložiti ta navidezni paradoks iz malce drugačne strani. Kratek seznam tega kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a, katerega sem objavil, sem objavil zgolj zaradi tega, da malo bolj podrobno predstavim kaj sploh uči Koryu Budo. Na omenjeni seznam glejte ne kot na obljube, pač pa kot na to kar v resnici je - kratek opis in nič  drugega.

V svojih prispevkih sem do sedaj že kar nekaj spregovoril, zakaj nihče ki poučuje Budo ne obljublja članom svoje šole ničesar drugega kot zgolj to, da se je pripravljen vrniti na začetek Poti ter jim pokazati Pot, da bodo tudi oni imeli možnost prehoditi podobno Pot, kot jo je tisti, ki poučuje Budo. Po vsej verjetnosti se še vedno sprašujete kako to, da ničesar ne obljubljam, medtem ko sem istočasno eksplicitno navedel kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a. Pri čemer pa bi želel izpostaviti, da sem namerno uporabil glagol: pridobiti, zaradi lažjega razumevanja ostalega teksta, medtem ko bi bil pravilen glagol v tem primeru: osvojiti. V kolikor sedaj uporabim pravilen glagol bi se stavek glasil: "Navedel sem zgolj seznam katera znanja lahko nekdo osvoji, v kolikor se odloči preučevati Koryu Budo.", pri čemer pa je poudarek na besedah: lahko in osvoji. Vsi, ki poučujemo Budo omogočamo vsem članom naše šole možnost, da se seznanijo in osvojijo znanja in učenja, katera sem že omenil ter mnoga druga o katerih nisem niti ne nameravam spregovoriti. A nihče od nas, ki poučujemo Budo ne bo nikomur dal nikakršnih zagotovil ali obljub, da bo tovrstna znanja resnično osvojil. Koliko tovrstnih znanj bo nek posameznik resnično osvojil je odvisno zgolj in izključno od posameznika samega. Posameznik bo moral sam prehoditi vso Pot, katero je pred njim že prehodil tisti, ki ga poučuje Budo in ga seznanja z učenji in znanji Budo - a.

Na nek način bi lahko Koryu Budo primerjali s fakulteto in budoka - o s študentom, čeprav poudarjam je ta primerjava daleč od tega, da bi opisovala dejansko stanje. A v kolikor uporabim to primerjavo zgolj za to, da vam dodatno obrazložim zakaj Koryu Budo ne obljublja ničesar, je le - ta dovolj dober približek, da se lahko na tem primarnem nivoju razumevanja zadovoljimo z njim. Kot vsi vemo nobena fakulteta ne obljublja ničesar nobenemu od svojih bodočih študentov, razen tega da jim bo omogočila dostop in možnost, da osvojijo določena znanja in učenja. A v kolikšni meri in obsegu bo nek študent osvojil tekom njegovega študija je odvisno izključno od njega samega. Nobena fakulteta ne obljublja nikomur, da bo le z njegovo delno parcipitacijo osvojil znanja in učenja, katera se poučujejo na posamezni fakulteti. Na drugi strani tudi mi, ki poučujemo Koryu Budo zagotavljamo vsem članom svojih šol, da jim bomo omogočili le dostop in možnost do določenih znanj in učenj, katere poučujemo in ničesar drugega. Pri čemer pa ne smemo zanemariti dejstva, da se bo navadnemu članu omogočil dostop do posameznih znanj in učenj v veliko manjši meri kot kohai - u, kohai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot sempai - u, sempai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot doshu - ju. Zavedati se moramo, da je Koryu Budo od nekdaj temeljil na elitizmu ter da je elitizem še vedno eden od zaščitnih znakov Koryu Budo - a. Kot sem že omenil v enem od svojih predhodnih prispevkov doshu - ji Koryu Budo - a nikoli nismo in tudi nikoli ne bomo obravnavali svojih učencev enakovredno. Enakopravno morda, a enakovredno nikakor ne. Kajti v svetu Koryu Budo - a pomeni biti enakovreden nekomu drugemu, da si prehodil enako pot kot jo je on. Učenec postane enakovreden svojemu učitelju šele, ko učenec preseže svojega učitelja in s tem tudi sam postane učitelj. Kar pa se zadeva enakopravnosti bi želel  izpostaviti, da tudi člani in učenci niso enakopravni v takšnem pogledu kot načeloma razumemo koncept enakovrednosti v zahodni družbi. Lahko bi dejali, da Koryu Budo temelji na t.i.: selektivno - privilegirani enakopravnosti. Namreč v Koryu Budo - u posameznik napreduje izključno na osnovi svojih lastnih dosežkov in predvsem preseganju lastnih omejitev. Navadni člani so enakopravni med seboj, kohai - ji med seboj, sempai - ji med seboj, doshu - ji med seboj, ... A na drugi strani kohai uživa več enakopravnosti kot navaden član, sempai več kot kohai in doshu več kot sempai. Ali če ta koncept ponazorim na naslednjem primeru. Sestavni del Koryu Budo so t.i.: 24 urni treningi, katere učenec vedno izvaja osebno s svojim učiteljem, ki pa seveda tako kot marsikaj drugega niso obvezni za vse sempai - je, ki sledijo Budo - u in preučujejo Koryu Budo, medtem ko pa so obvezni za vse bodoče doshu - je. Koncept 24 - urnega treninga je nadvse preprost, saj gre le za 24 urni trening brez prekinitve in brez uživanja hrane ali tekočine. Pri čemer je potrebno poudariti, da tako učenec kot učitelj en dan pred 24 urnem treningom izvajata 24 urni post. In sedaj se vprašajmo ali je lahko nekdo, ki nikoli ni izvedel 24 urnega treninga kadarkoli enakopraven nekomu, ki ga je ali pa ali je nekdo, ki je izvedel le en 24 urni trening lahko enakovreden nekomu, ki le tega izvaja na redni bazi? Odgovor je vsekakor ne.

Upam, da sem vam uspešno uspel predstaviti zakaj vsi, ki poučujemo Koryu Budo ne obljubljamo ničesar ter zakaj Koryu Budo ne priznava konceptov: enakovrednosti in enakopravnosti v takšnem pomenu kot smo ju vajeni uporabljati na zahodu.



27. Ali je vaš namen predvsem širiti Koryu Budo in to je to?


Glede vašega vprašanja ali je moj namen predvsem širiti Koryu Budo bi vam želel sporočiti, da je moja dolžnost in obveznost, da širim Koryu Budo ter da nekoč prenesem vsa svoja znanja in spoznanja o Budo - u na svojega naslednika. Na drugi strani pa je tudi moja dolžnost, da s svojimi znanji in spoznanji o Budo - u poizkušam najbolje služiti tako družbi, kateri pripadam kot tudi svoji državi, zaradi česar tudi že nekaj časa sodelujem z določenimi državnimi službami, ki potrebujejo tovrstna znanja. A Budo mi nalaga tudi dolžnost in obveznost, da služim tudi civilni družbi - svojemu narodu, kateremu pripadam ter posledično tudi laični civilni družbi omogočim omejen dostop do znanj in učenj, katera so bila vse do še nedavnega rezervirana izključno za privilegirane člane posamezne družbe. Vse te dolžnosti in obveznosti ter še marsikatere druge sem sprejel, ko sem sprejel naziv doshu.



28. Kaj pa če je članov premalo? Zgolj trije? Ali treningi še vedno potekajo?


Dokler na posamezni trening pride vsaj en član treningi ne odpadejo. Zavedati se morate, da vsi ki poučujemo Koryu Budo med drugim tudi temeljimo na t.i.: pol individualnem pristopu poučevanja, kar pomeni da v praksi ne poučujemo večjih skupin od 20 posameznikov. Načeloma, ko neka skupina doseže število 20 posameznikov se vrata te skupine za vedno zaprejo za vse bodoče nove člane ter se prične tvoriti nova skupina in tako naprej. Zaradi, česar tudi vsi, ki poučujemo Koryu Budo nikoli ne ustvarjamo nekih visokih dobičkov kot to na drugi strani počnejo nekatere novodobne oblike zahodnih borilnih sistemov in borilnih veščin, ki poučujejo tudi do 100 ali celo več posameznikov v eni sami skupini.



29. Kdaj je nekdo katergoriziran kot laična javost in kdaj kot učenec vreden udeležbe treninga?


Sleherni posameznik, ki pride na posamezni trening z resnim in iskrenim namenom spoznati Koryu Budo ter se je tudi pripravljen udeležiti treninga s preostalimi člani skupine je obravnavan kot učenec in je kot takšen vreden, da se udeleži treninga. A sleherni posameznik, ki bi želel priti na posamezni trening zgolj zaradi njegove želje, da vidi posamezni trening je obravnavan kot ne zaželjena  motnja in kot takšen ni dobrodošel na posamezni trening.



30. Ali ni diplomacija tista ki največkrat sploh odpravi možnost za nastanek vojne. Kadar je neuspešna pa je na vrsti orožje. Toda kaj ima to veze z Koryu Budo? Torej priprava na pogoje v katerih diplomacija odpove?


Iz vaših prispevkov je moč opaziti, da še vedno nadvse strogo ločujete vojno od mira, diplomacijo od vojskovanja, in podobno. Zavedati se moramo, da Budo ne razlikuje med tovrstnimi koncepti, saj se zaveda, da so zgolj skrajne oblike določenih istih procesov. V kolikor si malo podrobneje pogledamo na primer diplomacijo bomo hitro prišli do spoznanja, da uporaba nasilja v diplomaciji vedno vodi v vojno in posledično vojna znova vodi nazaj v diplomacijo. Kot tudi na drugi strani uporaba mentalnega nasilja vedno znova lahko vodi v somatsko nasilje ter le to nazaj v mentalno nasilje.  Diplomacija vodi v vojno vedno, kadar temelji na konceptih mentalnega nasilja, ki se na ravni diplomacije odražajo kot izsiljevanje, prisila, ipd. V kolikor stranka v procesu diplomacije, ki uporablja mentalno nasilje ne bo dosegla zastavljenih ciljev, se tovrstna stranka lahko zelo pogostokrat zateče h konceptu: "Vojna je zgolj podaljšek diplomacije." Ter bo poizkušala doseči svoje zastavljene cilje z uporabo fizičnih nasilnih sredstev, in ko si bo zagotovila bodisi strateško ali taktično diplomatsko prednost se bo znova vrnila nazaj k diplomaciji ter bo poizkušala preko le - te doseči zastavljene cilje. A vse dokler tega preprostega procesa nismo sposobni prepoznati bomo še naprej strogo ločevali med diplomacijo in vojno, čeprav gre za en in isti proces. Koryu Budo nas med drugim uči prav prepoznavati omenjeni proces v vsakodnevnem življenju. Seveda pa glede na to, da Koryu Budo sodi med vede, katere v zahodni družbi imenujemo s terminom: vojaške vede je povsem razumljivo, da tovrsten proces preučuje predvsem iz bojnega stališča kar pa ne pomeni, da kakorkoli zanemarja pomen in vlogo temu kar na zahodu rečemo: diplomacija. Na tem mestu bi želel omeniti zgolj še to, da je tovrstna tematika preobširna, da bi jo bilo moč obravnavati na tem ali kateremkoli drugem forumu.

Kitajski pregovor pravi:

"Kdor se v času mira ne pripravlja na vojno bo v vojni poražen."



31. "Hm... v tem žal ne vidim nikakršne veličasnosti, da nekoga poškodujemo; razen če je v obrambi. Hkrati pa lahko nekomu damo eno okoli kepe in je dovolj. Lahko pa mu, ker pač znamo poškodujemo vratno arterijo in umre. V tem se vprašam, koliko je sploh etično in zdravo, da se take zadeve uči in dopušča da se jih uči? Namreč očitno je presoja o tem ali se teh "hudih" tehnik nekdo uči zgolj na vas, torej eni osebi, ki oceni ali bo učenec v zivljenju dovolj etičen, da določenih "hudih" tehnik ne bo uporabil v neprimerih trenutkih oz. sploh uporabil?"


Kar se zadeva vprašanja etike in morale poučevanja določenih tehnik vam svetujem, da tovrstno vprašanje prepustite stroki in se z njim preveč ne ukvarjate. Lahko pa vam zagotovim, da vsi, ki poučujemo Koryu Budo nadvse pazimo koga bomo kaj učili in za svoje poučevanje oz. zlorabe le tega odgovarjamo tako svojim nadrejenim kot tudi po sodni poti obči družbi. V končni fazi ne poučujemo članov svojih šol brez razloga tudi zakonodajo, ki se zadeva samoobrambe. Po drugi strani pa tudi nikar ne pozabite, da Koryu Budo nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo namenjen za poučevanje širših množic na masovni skali.



32. "Ali se vam ne zdi da lahko podzavestni strahovi, nagoni, te ali one trame, potlačene agresije in frustracije v trenutku, nezavedno, ko je oseba predana boju, kot ga opisujete, stopijo na plano in oseba oz. učenec ne postane nekdo katerega še sam ne more kontrolirati? Kaj vam daje garancijo, da ustvarjate zdrave učence, ki so sposobni zavestno nadzorovati svojo podzavest v bolj ali manj kritičnih trenutkih življenja?
Namreč pravila so eno, tisto kar je v nas, prvinski strah, nagon ubijalec, itn.. pa drugo. Pravijo da imamo to vsi."


V stanju Mushin - a ni ničesar le praznina. V stanju Mushin - a preprosto ni prostora za nikakršne posameznikove strahove, nagone, travme, potlačene agresije ali frustracije. Tovrstni pojavi se manifestirajo izključno pri posameznikih, ki niso sposobni doseči stanja Mushin - a in sleherna budoka slej kot prej postane sposobna doseči in zavedno vstopati in izstopati iz stanja Mushin - a. Učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti. Kar se zadeva strahu učenja Budo - a temeljijo na tem, da posamezniku omogočijo, da v celoti spozna kaj strah dejansko je. Kar pa ne pomeni, da zrela budoka ne občuti strahu, daleč od tega. Budoka - e smo še vedno le ljudje, od večine ostalih se razlikujemo zgolj v tem, da smo nadvse podrobno spoznali in preučili naravo našega strahu in bolečine ter da znamo v slehernem trenutku mi nadzirati tako naš strah kot bolečino in ne obratno. Na tem mestu bi želel le še dodati, da se morate zavedati, da tovrstno tematiko Budo nadvse podrobno obravnava in le - ta zahteva podrobno učenje in razlago, katera ni moč podati v nekaj stavkih ali odstavkih, zaradi česar se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike.



33. "Pravijo da tistemu v kar daješ pozornost, tisto se manifestira! Če je to boj in obramba, se bosta morda manifestirala oba. Če je to mir, se bo morda manifestiral ta."


Nadziramo lahko le tisto na kar dajemo pozornost in le - to lahko nadziramo le v tolikšni meri, v kolikšni pač dajemo svojo pozornost na le - to. Zavedati se moramo, da se najpogosteje manifestira prav tisto, česar nismo sposobni nadzirati ali pa kar premalo nadziramo.



34. "Lepa prispodoba z vodo. Da, nasilje je še vedno nasilje, neglede v kakšni obliki se pojavi. ... In naj bo voda še tako voda, fizicno nasilje ne moremo dopuščati. Mentalno pa lažje, ker širše v zavesti ljudi še ni dovolj ozaveščeno. ..."


Še ena lepa razlika med vami in menoj. Vi ne morete dopuščati somatskega nasilja in ste pripravljeni dopuščati mentalno in duhovno nasilje, medtem ko jaz kot predstavnik stroke Koryu Budo - a, ne morem dopuščati sleherne oblike manifestacije nasilja in vse obravnavam enako brez razlik, a ne isto.



35. "Večina laične skupnosti ve o nasilju morda še preveč! Od kar imamo televizijo, ga lahko gledamo vsak dan."


Verjemite mi, da večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. Zanima me kaj neka laična oseba ve o socio - dinamiki nasilja v zaporih, getih, med vojaki na bojišču, ... Kaj dejansko ve neka laična oseba o mentaliteti in razmišljanju nekega pouličnega roparja, narkomana, plačanega morilca, posiljevalca, ... Kaj neka laična oseba dejansko ve o delovanju skupinskega nasilja, o delovanju različnih tolp, ... Kaj neka laična oseba dejansko ve o uporabi različnih orožij bodisi somatski, mentalnih duhovnih ali pa izven telesnih orožij. Kaj neka laična oseba dejansko ve o uporabi improviziranih oblik orožij. A vse to kar sem ravnokar izpostavil je le en majhen del tega kar dejansko je Nasilje. Jaz ne vem o nasilju skoraj ničesar pa ga spoznavam in preučujem že več kot 25 let. Uradna stroka tako Koryu Budo kot zahodne vede, ki preučujejo nasilje vedo o nasilju zelo, zelo malo. Razumevanje nasilja v vseh njegovih manifestacijah in v vsej njegovi celoti presega slehernega posameznika. A ker je nasilje del človeške narave in je eden izmed temeljev, ki nas definirajo kot človeško bitje ga je potrebno spoznavati in preučevati ter se nanj ustrezno predhodno pripraviti. Zavedati se moramo, da je efektivna samoobramba tako pravica in privilegij kot tudi dolžnost hkrati slehernega posameznika družbe.




36. "Torej sodeč po zgoraj pisanem, je potrebno v učencu najprej odkriti kateri principi so zanj primerni in nato izpostavljati te? Hkrati pa nato k tem principom dodati primerne tehnike?"


Da, preden lahko nekega učenca pričnemo karkoli resnega poučevati je potrebno prvo odkriti kateri principi in znanja so za nekega specifičnega učenca dejansko primerna in potrebna. Kot sem že podrobno spregovoril v svojem prispevku z naslovom: Tehnika ali princip, Koryu Budo poučuje na osnovi principov in ne na osnovi tehnik. Neka specifična tehnika je zgolj ena izmed možnih manifestacij in aplikacij enega principa ali kombinacije večih le - teh.



37. "Kdaj pa je lahko neko učenje Budo - a nevsklajeno z nekim učencem?"


Neko specifično učenje je neusklajeno z učencem, kadar ni v skladu z njegovimi dejanskimi trenutnimi potrebami. Kar se zadeva posameznikove semi - podzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega ali skrajšano njegove Podzavesti, se le - ta v skladu z učenji Budo - a ne dejansko ne uči. Podzavest v polnem pomenu besede preprosto le opazuje in ve. V skladu z učenji Budo - a je naša Podzavest v slehernem trenutku bežne sedanjosti v popolnem sozvočju z Vsem. Podzavest se razvija premosorazmerno z Vsem. Ali če dam nek konkreten primer. V skladu z učenji Budo - a se intuicija ne more poučevati niti se je ne da naučiti, intuicija je ali je pa ni. Intuicije se ne da poglobiti z raznimi učenji, temveč se jo da zgolj razvijati z izkušnjami. Intuicija ne temelji spoznavanju, temveč zgolj in izključno na opazovanju. Intuicija ne razmišlja, temveč preprosto ve.

V skladu z učenji Budo - a, problem človeka ne leži v njegovi Podzavesti, temveč v njegovi zavesti  - razumu in logiki, ki skupaj predstavljata to kar v Budo - u i. : zavest ali mali um oz. kar na zahodu i. : um] ali ego. Posameznikov mali um je tisti, ki se odtuji od njegovih preostalih aspektov Zavesti, zaradi česar se posameznik znajde v večnem neravnovesju ter neprestano išče izhod iz tega neravnovesja. Posledično posameznik nezavedno manifestira to svoje izvorno neravnovesje v vsem kar počne, govori, občuti, čuti in misli. A glede na to, da se tokrat ne nameravam spuščati v metafiziko Budo - a bom s tem tudi zaključil to tematiko.



38. "No, v tem pa se ne strinjava. Najprej se mi zdi primerno razločevati zakaj nekdo postavlja vprašanja. Šele nato lahko lahko morda sodimo o tem ali je to primerno početje ali ne. Namreč če bi postavljali vprašanja zgolj takrat, kadar je um že sposoben dojeti, potem bi bolj malo spraševali. Pa tudi se vprašam, koliko bi spontanega pogovora nato še sploh ostalo. Že to, da nekdo vpraša in ne zgolj samo zato da sprašuje, pomeni, da o nečem razmislja, ga zanima in ima za tem določene vzroke oz. namen. Lahko pa je vprasanje povsem spontano.
Bolj se mi zdi problematično to, da nekdo sprašuje samo zato, da sprašuje, čeprav ga dejansko ne zanima vsebina oz. slišati odgovor. "


Kar se zadeva vašega vprašanja o naravi samega vprašanja bi vam prvo želel sporočiti, da se osebno preveč radi spuščate tako na metafizično kot tudi na fundamentalistično - ontološko raven določenih tematik, pri čemer pa pogostokrat poizkušate bodisi metafizičen bodisi fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa prenesti na neko širšo raven oz. le tema dodati pomen, ki ga nimata. V kolikor se spustimo bodisi na metafizičen bodisi na fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa ne smemo pozabiti ali zanemariti intervala znotraj katerega veljajo za nekaj bodisi metafizične bodisi fundamentalistično - ontološke lastnosti. Tako kot ne moremo v vsakdanje življenje prenašati zakonitosti kvantne mehanike tako tudi ne gre prenašati metafizičnih ali fundamentalistično - ontoloških aspektov česarkoli v naš vsakdan. Kar pa seveda ne pomeni, da so zakonitosti kvantne mehanike ali metafizike ali fundamentalistične - ontologije napačne ali v zmoti. Daleč od tega. To zgolj pomeni, da moramo vse naravne zakonitosti in principe spoznavati, raziskovati, razumeti, spoštovati in aplicirati znotraj intervalov, v katerih delujejo.

Kadar govorimo o tako fundamentalistično - ontoloških vprašanjih kot je na primer: narava vprašanja samega v Budo - u, ne smemo nikdar zanemariti intervala znotraj bodo določene zakonitosti veljale in v našem primeru je to izključno Budo oz.  spoznavanje, preučevanje in poučevanje Budo - a. In znotraj Budo - a še kako velja princip, ki veleva, da se na neko posameznikovo vprašanje odgovori šele takrat, kadar je njegov Um sposoben doumeti in razumeti odgovor oz. iskano / željeno informacijo. Ali v kolikor vam ta koncept predstavim na naslednjem dejanskem primeru. Nič kolikokrat sem se osebno srečal z najrazličnejšimi primeri, ko mi je bodisi član moje šole bodisi moj učenec ali pa laična oseba postavila vprašanje iz področja Budo - a,  na katerega odgovor dotični  posameznik še ni bil pripravljen. Nič kolikokrat me je že kdo vprašal, če ga lahko naučim kakšnega od visokih nožnih udarcev, medtem ko on sam ni bil sposoben stabilno in pravilno stati niti na obeh nogah ter ni bil sposoben dvigniti noge niti do mojega pasu. Ali pa je nekdo prebral kakšen kratek članek ali celo kakšno knjigo, ki obravnava na primer: Mushin ter me je nato vprašal kaj je Mushin in celo pričakoval moj odgovor. Poleg tega pa ne smemo zanemariti, da sleherni posameznik, ki se odloči spoznavati Budo pride v eno izmed šol Koryu Budo - a s takšnimi ali drugačnimi njegovimi lastnimi predstavami o tem kaj Budo naj bi bil kaj ne, pričakovanji ter najrazličnejšimi informacijami o borilnih veščinah, katere je predhodno nabral od vseh možnih virov le od kakšne šole Koryu Budo - a ne. Posledično hitro pridemo do ugotovitve, da tekom spoznavanja in preučevanja Budo - a posameznik zelo pogostokrat postavlja napačna vprašanja in  ne sprašuje tistega kar bi moral. Ena izmed najpomembnejših nalog vsakogar, ki poučuje Budo je tudi, da usmerja učenca v pravo smer, da bo znal postaviti pravilna vprašanja.



39. "Bolečina. ... Res da do nekje obstaja, a menim da se ta precej spreminja, če me razumete. Ljudje poznajo bolečino, vsakdo jo pozna. In vsakdo jo je izkusil. Koliko se kdo spušča vanjo je verjetno individualno, a ob tem menim, da bi nekateri ljudje lahko sneli jezusa že s kriza. Zato pa potrebjejo/mo razumevanje, znanje in voljnost odpustiti določena prepričanja in koncepte za katerimi stojijo nakatere dogme, ki držijo osebnost v krču žrtve. In podobno. Tako je lahko precej nehvaležno govoriti nekomu o bolečini, ko pa osebnost potrebuje določen čas, prostor za odpuščanje in potrebno spremembo."


Glede vašega mnenja o bolečini na splošno bi želel poudariti, da ste znova poizkušali prenesti koncept bolečine kot ga razume in obravnava Budo izven njegovega intervala ter ga nespremenjenega aplicirati na vse aspekte bolečine. Kot prvo osebno ves čas govorim o konceptu bolečine, ki ga razume in obravnava Budo znotraj in za potrebe sveta, katerega Budo tudi preučuje. V tem pogledu večina ljudi ve o bolečini ravno toliko kot o nasilju, torej praktično ničesar. Pri čemer pa imam v mislih izključno koncept bolečine kot enega izmed jezikov preko katerega naša Podzavest, intuitivna inteligenca in somatska inteligenca komunicirajo z našo zavestjo.



40. "Mislim da nima kaj dosti smisla razglabljat o razsvetljenju, če tega nismo doživeli, sicer se lahko pogovarjamo zgolj o prepričanjih, ki pa se verjetno težko dotaknejo bistva. Jaz kljub temu verjamem, da v razsvetljenju izvemo "Kdo in kaj resnično smo"! In to sem tudi napisal. Skozi življenje ki ga vsakodnevno živimo pa do nas prihajajo zgolj odsevi tega zaznavanja. Več kot jih je, bolj razumemo, čeprav tega ne nujno to znamo ubesediti na umu zadovoljiv nacin."


V skladu z učenji Budo - a se sleherni posameznik tekom svojega življenja sreča z neštetimi manifestacijami kensho - a, med katere sodijo sleherna posameznikova spoznanja o čemerkoli, in z večjim ali manjšim številom satori - jev, med katere sodijo sleherna posameznikova globoka spoznanja na  določena eksistencialna vprašanja. A v skladu z učenji Budo - a je tudi prepričanje, da noben človek ne more ostati človek po absolutnem Satori - ju, saj le - ta transformira človeka v avatar Bude (Razsvetljeno bitje). Upoštevati moramo, da se Budo primarno ukvarja s konceptom kensho, medtem ko se s konceptoma : satori in Satori primarno ukvarja ena izmed vej budizma.

kaj k bi ti blog odpru!